Doma je iz Evrope, severne Azije in Severne Amerike, v Nemčiji in Avstriji je delno ali povsem zaščiten. Izvažajo ga predvsem države bivše Jugoslavije, Italija in Albanija. Trgovski naziv se nanaša večinoma na kakovost in ne na izvor, denimo »italijanski brin« so izbrane večje jagode, ki niso nujno iz Italije.

Uporabni del
Jagode.

Dajo okus džinu. Svet Evrope jih razvršča v skupino naravnih začimb N2, ki se sme dodati živilom v majhni količini, z možno omejitvijo zeliščnih sestavin v končnem izdelku, a za brinove jagode še niso določene; iglice in lubje pa v skupino N3, ki se lahko doda živilom na tradicionalen način, čeprav ni na voljo dovolj izsledkov o možni strupenosti. Po slovenski zdravilski zakonodaji spadajo jagode v skupino H, ki ima enak pravni položaj kot hrana, razen v zahtevnejših zdravilnih oblikah in če se ne rabi za določen zdravilni namen, drugi deli rastline pa v kategorijo Z, ki omeji njihovo rabo na registrirana zdravila. Smrdljivi brin (Juniperus sabina) spada v kategorijo ZR, ki omeji njegovo raba na registrirana zdravila, z možnim režimom izdaje samo na recept.

Zeliščna raba
V ljudskem zdravilstvu žene na vodo, razkužuje, spodbuja izločanje želodčnih sokov in odganja vetrove ter blaži revmo. Zato se uporablja pri vnetju mehurja, občutku napihnjenosti, zgagi in prebavnih krčih, zunanje pa pri revmatičnih bolečinah v sklepih in mišicah.

Odmerek za odrasle
Jedilna žlica (2-3g) brinovih jagod se zmečka, čeznje se prelije poldrugi deciliter kropa in po 10 minutah precedi. Običajno se popije skodelica čajnega napitka trikrat na dan.

Novejša dognanja
Raziskave na živalih kažejo, da je farmakološko učinkovito predvsem eterično olje s svojimi diuretičnimi, razkužilnimi in dražilnimi lastnostmi. Na vodo žene vsebovani terpinenol. Izvlečki zmanjšajo plodnost in  povzročijo splav, a naj ne bili strupeni za plod, znižajo sladkor v krvi, zavrejo vnetje in delujejo protikužno proti nekaterim glivicam in virusom, tudi Herpes simplexu. Vsebovane čreslovine imajo znan krčilni (adstringentni) učinek.

Stranski učinki in strupenost
Zunanje naj bi eterično olje v splošnem le malo dražilo kožo in le redko povzročilo kožno preobčutljivost na soncu, alergične lastnosti pa naj bi imeli brinovi izvlečki. Notranje v čezmernih odmerkih in po dolgotrajnem jemanju vsebovani terpinenol draži ledvice in jih lahko poškoduje. Zastrupitveni znaki po zunanjem nanosu eteričnega olja so opeklina, vnetje z mehurji in oteklina, po notranji rabi čezmernih odmerkov (tedaj seč diši po vijolicah) pa prebavne motnje, boleče ledvice, siljenje na vodo in boleče mokrenje, beljakovine in kri v seču, hiter srčni utrip, zvečan krvni tlak, redkeje pa krči skeletnih mišic, maternične krvavitve in splav.

Prepovedi in opozorila
Brin je prepovedan za posameznike z ledvično boleznijo. Notranja raba eteričnega olja naj bo pod zdravstvenim nadzorom. Zunanje lahko eterična olja dražijo kožo, brinovo pa le izjemoma. V literaturi se mu sicer večkrat pripiše strupenost, razlog pa je najbrž v zamenjavi  navadnega brina s smrdljivim. Lahko moti zdravljenje sladkorne bolezni, ker dodatno zniža sladkor, zveča diurezo, daljša raba pa privede do primanjkljaja kalija. Med nosečnostjo je prepovedan, saj je po izročilu sredstvo za splav in vpliva na menstruacijski ciklus, kar potrjujejo tudi raziskave na poskusnih živalih. Jagode naj ne bi sprožile splava zaradi vsebovanega eteričnega olja, ampak zaradi drugih še ne določenih strupenih sestavin.

Lekarniško mnenje
Izsledki o farmakološkem delovanju droge in njenih sestavin upravičijo tradicionalno zeliščno rabo, ki spodbudi tek in izboljša prebavo, zveča ledvično izločanje vode in dopolni zdravljenje nezahtevnih okužb sečnih poti. Ne priporočajo se odmerki, ki presegajo običajno rabo v prehrani, in neprekinjeno zdravljenje več kot štiri tedne.

Misel
Za učinkovito zdravilo je potrebna pamet, za varno modrost.