Astma je ena izmed najpogostejših in znanih kroničnih pljučnih bolezni v svetu. Največji delež populacije, ki se spoprijema z njo so otroci ter delovno aktivna populacija. Ocenjujejo, da ima astmo kar 16 % Slovencev, starih med 28 in 65 let. Številne študije kažejo, da so za nastanek in potek bolezenskega stanja odgovorni genetski, psihosocialni, socialnoekonomski in okoljski dejavniki, prav tako pa razna infekcijska stanja in navsezadnje tudi prehranske navade posameznika. Vzrok za nastanek astme ostane velikokrat nepojasnjen. V grobem astmo delimo na alergijsko in nealergijsko. Ne glede na delitev ter sprožilne dejavnike gre za vnetni proces v dihalnih poteh, povratno zoženje bronhijev oziroma sapnic, pri čemer je moten predvsem izdih, ki otežuje dihanje.
Pri nealergijski astmi v sam vnetni proces malih dihanih poti v pljučih ni vključen določen alergen pač pa vnetje izzovejo, denimo, mrzel zrak, klimatske spremembe, čezmerno suh ali vlažen zrak, onesnažen zrak, megla, stres, intenzivna čustva, cigaretni dim, steklena vlakna, kredni prah, dražeči plini in zatekanje želodčne kisline nazaj v požiralnik. Tu se pojavljajo napadi težkega dihanja, ker imajo ljudje preveč občutljive bronhije. Ti se v stiku s snovjo, ki ni alergen, prehitro vzdražijo (obstaja brohialna prevzdražljivost). Nealergijska astma lahko vodi do razvoja alergijske astme (to pa povzroča alergen, n.pr.: cvetni prah, hišni prah, plesni, živalska dlaka, piki žuželk, hrana, virusi, nekatere bakterije) ali pa alergijsko astmo poslabša. Simptomi astme so kašelj, piskanje v pljučih, občutek pomanjkanja zraka, navzoč izmeček ter občasno tiščanje v prsnem košu in zadihanost ob telesnih obremenitvah.
Diagnozo astme postavi zdravnik na osnovi preiskave pljučne funkcije in alergoloških testov. Znana skupina zdravil, ki lahko poslabšajo astmo in vplivajo na sam potek zdravljenja so aspirin in nesteroidni antirevmatki (protibolečinska, protivnetna zdravila, zdravila proti vročini). Zdravljenje astme je običajno vseživljenjsko, ne da se je pozdraviti. Cilj zdravljenja je doseči dober nadzor nad simptomi, jih kar se da najbolj omiliti, preprečiti nenadna poslabšanja ter bolnikom omogočiti normalno opravljanje vsakodnevnih aktivnosti. Urejenost astme se izboljša, če nam uspe zmanjšati vnetje v dihalnih poteh (otekanje dihalne sluznice, nastajanje goste sluzi, krčenje gladkih mišic, ki obdajajo bronhije, zožitev poti). Cilj dosežemo z izogibanjem sprožilnim dejavnikom ter z raznolikimi zdravili, ki delujejo protivnetno in širijo dihalne poti. Najučinkovitejša zdravila so ne glede na izboljšanje simptomov in počutja preprečevalci astme – glukokortikoidi, ki zavirajo vnetje. Z njimi dosežemo urejenost astme in so pri bolnikih dolgoletni, tudi vseživljenjski spremljevalci. Obstajajo tudi preprečevalci v obliki tablet, ki se uporabljajo le pri zelo težkih oblikah astme, saj imajo v primerjavi z vdihovalniki bistveno hujše neželene učinke. Trajnemu zdravljenju z njimi se skušamo izogniti, če je le mogoče. Druga skupina zdravil v obliki vdihovalnikov so olajševalci astme. Ti se uporabljajo le po potrebi pri akutnih poslabšanjih in jih bolniki najpogosteje imajo kar ves čas ob sebi. To so bronhodilatatorji (antiholinergiki in/ali kratko delujoči beta-blokatorji), ki hitro odpravijo simptome, saj razširijo skrčene bronhije ter olajšajo dihanje. Vendar ne delujejo protivnetno, zato z njimi astme ne moremo nadzorovati. Pri dobro urejeni astmi je potreba po olajševalcih minimalna ali je sploh ni. Po dosegu urejene astme je treba uporabo olajševalcev postopoma zmanjšati do najnižjega mogočega dnevnega odmerka (pogosto 1 vpih dnevno ali celo le 1vpih tedensko). Treba je omeniti tudi pomembnejše neželene učinke, čeprav je njihova pojavnost pri uporabi tovrstnih zdravil redka. Najpogostejša neželena učinka nekaterih olajševalcev sta hitrejše bitje srca in tresenje, ki se pojavita ob pogosti rabi in s časom izzvenita. Pri uporabi preprečevalcev pa sta zelo pogosto neželena učinka pojav hripavosti in glivičnega obolenja ust (soor), ki pa se jima lahko izognemo, če vsakič po opravljenem vdihu speremo usta in v ustih zastalo vsebino zdravila izpljunemo.
Seveda pa za uspešno zdravljenje niso pomembna zgolj zdravila (farmakološko zdravljenje), temveč k uspehu prispevajo tudi bolniki sami z nefarmakološkimi pristopi ter s pravilno uporabo vdihovalnika. S sodelovanjem pri zdravljenju ima bolnik nepogrešljivo vlogo skupaj z drugimi zdravstvenimi delavci. Bolniki se morajo zavedati, da kljub izboljšanju simptomov ter počutja, astma ni odpravljena, zato se zdravljenje ne sme samovoljno ukiniti, temveč je posvet z zdravnikom, pulmologom in farmacevtom nujen. Astma brez nadzora močno zveča tveganje za nenadno poslabšanje bolezni in hospitalizacijo. Simptomi astme se po samovoljni opustitvi zdravil vselej vrnejo in ogrozijo življenje.
Navsezadnje se moramo zavedati, da pljuča in drugi dihalni organi omogočijo z dihanjem intimni stik človeka s svetom. Za predstavo – površina razgaljenih pljuč je tako velika, da bi prekrila nogometno igrišče. Dihala so prvi organ, ki sprejme zunanji svet v telo ter zadnji, ki našo notranjost prenese navzven. Skratka, način dihanja pove več o človeku kot osebna ali zdravstvena izkaznica. Govori o našem trenutnem zdravju, počutju, naših čustvih, našem pogledu na življenje ter razkriva naše strahove in naš pogum.
Dihanje ni zgolj počelo življenja, je že življenje samo.
Ines Flegar, mag. farm.