1 Uvod

Uporaba benzodiazepinov se je v zadnjem desetletju zvečala. Zanima nas, kakšna so ključna priporočila za njihovo rabo in opustitev?

Benzodiazepini se med drugim pogosto uporabljajo za obvladovanje  tesnobnosti, nespečnosti, epileptičnih napadov in kot pomoč pri odtegnitvi od alkohola. Sami po sebi ne prispevajo k zvečanju obolevnosti in umrljivosti, vendar jih pacienti pogosto jemljejo po svoje in skupaj z drugimi spornimi snovmi. Zato ameriška agencija za živila in zdravila (FDA) od nedavnega zahteva, naj se na zunanji ovojnini benzodiazepinov jasno opozori na njihovo potencialno nevarnost. Pahnejo namreč lahko v napačno rabo in zlorabo, zasvojenost in fiziološko odvisnost ter povzročijo ogromne težave, ko se jih želimo odkrižati.

2 Upravičena in neupravičena raba

a

Benzodiazepini delujejo hitro, vendar pri daljši rabi pretijo s fiziološko in psihološko odvisnostjo. Zato pridejo v poštev pri anksioznih pacientih le na začetku zdravljenja z antidepresivi SSRI (inhibitorji ponovnega privzema serotonina), dokler se zdravljenje s SSRI ne postavi in ustali. Po 4 do 12 tednih se morajo benzodiazepini opustiti, zdravljenje s SSRI pa se nadaljuje. Benzodiazepini izboljšajo prenašanje SSRI ob njihovi uvedbi. Povzročijo pa tudi sedacijo, zato ljudje po zaužitju benzodiazepinov ali ob siceršnjem občutku sedacije naj ne vozijo ali opravljajo s stroji. Če je le mogoče, naj se benzodiazepini ne predpisujejo dolgotrajno pri kroničnih anksioznih motnjah.

b

Benzodiazepini se pogosto uporabljajo skupaj z antidepresivi kot dodatno zdravljenje. Še posebno so koristni pri zdravljenju akutne situacijske anksiozne motnje in motnje prilagajanja, kjer tovrstno zdravljenje za hiter nadzor nad napadi panike ne traja dlje od 6 tednov.

Ob potrebi po daljši rabi benzodiazepina je koristno pridobiti še neodvisno mnenje drugega zdravnika. Pri kronični rabi benzodiazepina se namreč zmanjša učinkovitost zdravila in pojavi anksioznost zaradi samega zdravljenja z njim, poleg tega pa postane trd oreh zapoznela opustitev benzodiazepina, ker si ga zasvojeno telo na vse kriplje ne pusti odvzeti. Pri anksioznih motnjah je treba pred uvedbo zdravljenja z benzodiazepinom skrbno pretehtati, kakšno je tveganje, da se ne zapade v zasvojenost. Uporabi benzodiazepina se je treba izogniti pri bolnikih, ki so bili podvrženi uživanju alkohola in drugih drog. Treba je natančno spremljati dokaze o nedovoljenem zvečanju odmerka ali pridobivanju receptov za benzodiazepine iz več virov.

c

Klonazepam ima prednost pred alprazolamom pri pacientih s panično motnjo, ker povzroči manj odtegnitvenih reakcij. Alprazolam se je do nedavna na veliko uporabljal pri panični motnji, a je prišel v nemilost, ker preti s trdovratno odvisnostjo. Nadomestil ga je klonazepam, ker ima daljšo razpolovno dobo, zaradi katere se lažje obvladajo neželeni simptomi po odtegnitvi zdravila.

d

Ni dokazov, da bi se s pomočjo benzodiazepinov dala obvladati anksioznost niti pri posttravmatski stresni motnji (PTSD) niti pri obsesivno kompulzivni motnji (OCD).

3 Opustititev

Opustitev jemanja benzodiazepinov pride v poštev pri pacientih starih 65 let in več ne glede na dolgost jemanja. Pri pacientih v starosti med 18 in 64 let pa opustitev benzodiazepinov pride v poštev po več kot 4 tedenskem jemanju. Upravičenost priporočila je z dokazi podprto. Velja v primeru primarne nespečnosti, se pravi, ko vzrok za nespečnost ni v drugi bolezni. Pa tudi v primeru komorbidne nespečnosti, potem ko je bil drugoten vzrok za nespečnost uspešno odpravljen.

To priporočilo pa ne velja za paciente z drugimi motnjami spanja, kot je na primer sindrom nemirnih nog, pa tudi ne v primeru nezdravljene anksioznosti, depresije ali drugih telesnih in duševnih bolezni, ker se z opustitvijo povzroči ali oteži nespečnost.

Priporočilo nadalje opozarja, da premišljena opustitev benzodiazepinov zmanjša težave zaradi odtegnitve zdravila, vendar jih ne more popolnoma odpraviti. Opustitev benzodiazepinov se opravi postopoma. Odmerek benzodiazepina se zmanjša približno na en do dva tedna. Pozorno se morajo spremljati simptomi zaradi odtegnitve benzodiazepina: »Kako resni in pogosti so? Kakšne so spremembe v razpoloženju in kakšna je kakovost spanja?«. Učinke preveri ustrezen strokovnjak (zdravnik, psiholog, farmacevt ali medicinska sestra) na posvetu v živo ali na daljavo, denimo po telefonu.

4 Napačna raba

Osebe odvisne od opioidov pogosto zlorabljajo benzodiazepine. Čeprav so benzodiazepini v primeru predoziranja relativno prizanesljivi, pa postanejo zelo nevarni vzeti skupaj z opioidnimi analgetiki, saj v tej navezi lahko povzročijo dihalno stisko, tudi s pogubnim izidom. Zaradi takšne nevarnosti je treba sočasno predpisovanje opioidov in benzodiazepinov uporabiti le v primeru, ko druge možnosti zdravljenja niso ustrezne; tedaj je takšno zdravljenje treba skrbno spremljati.

5 Odtegnitveni sindrom 

Opustitev benzodiazepina po daljšem jemanju povzroči odtegnitveni sindrom, ki je zvečine najtežji v primeru opustitve alprazolama, tudi ob skrbnem upoštevanju navodil proizvajalca.

Tveganje za navezanost na alprazolam ali na njegovo obliko s podaljšanim delovanjem alprazolam-XR se sicer na splošno ne razlikuje od tveganja za navezanost na kateri koli drugi benzodiazepin. Vendar je odtegnitveni sindrom, ki nastane po opustitvi alprazolama težje obvladljiv kot pri drugih benzodiazepinih, ker ga pogosteje spremljata delirij in psihoza. Nadomestna raba drugih benzodiazepinov namesto alprazolama v primeru odtegnitvenega sindroma po opustitvi alprazolama je še predmet raziskav. Omenimo pa lahko, da sta največ koristi v ta namen doslej pokazala karbamazepin in klonidin. Karbamazepin pomaga odpraviti nespečnost, tesnobnost in nestabilno razpoloženje, ki pogosto spremljajo opustitev benzodiazepina.

6 Zastrupitev

a

Zelo nizko odmeren nalokson se je izkazal učinkovit pri pacientih zastrupljenih z benzodiazepinom, posebno še takrat, ko obstaja tudi sum o sočasnem jemanju opioidov.

Pri vsakem prevelikem odmerjanju zdravil je treba najprej oceniti bolnikovo dihanje in cirkulacijo ter oboje čim prej omogočiti. Pri predoziranju benzodiazepinov je treba pacientu čim prej nuditi pomoč in spremljati okrevanje. Če je diagnoza nejasna in obstaja sum na sočasno zaužitje opioidov (n.pr., če ima bolnik hudo depresijo dihanja), se uporabi nalokson v zelo majhnem odmerku. Raziskave so pokazale, da nalokson pomaga obvladati šibkost, otopelost, neusklajeno gibanje, nezmožnost oblikovanja besed in zmanjšano zavest pri zastrupitvi z benzodiazepini.

b

Rutinska uporaba aktivnega oglja ni priporočljiva, ker tveganja presegajo koristi. Čezmerni benzodiazepini so namreč redko pogubni; oslabljen mentalni položaj zaradi čezmernega benzodiazepina pa zveča tveganje za zadušitev ob pitju aktivnega oglja, zato raba le-tega ni primerna.

c

Tudi hemodializa in izpiranje želodca nista primerna za obravnavo pacienta, ki je bil zaužil preveč benzodiazepina.

d

Flumazenil je specifičen antidot za benzodiazepine. A njegova raba pri predoziranju benzodiazepinov lahko hitro postane sporna, ko tveganja presežejo morebitne koristi. Pri pacientih, ki že dlje zlorabijo benzodiazepine, namreč lahko flumazenil sproži odtegnitveno reakcijo in epilepsijo. Pri pacientih pa, ki se že dlje zdravijo z običajnimi odmerki benzodiazepinov, flumazenil lahko poslabša stanje.

Vir: MEDSCAPE, februar 2021