ZDRAVILNI DOGODEK

Sleherni dogodek se najprej spočne in nato sklene. Vanj se lahko vstopi in iz njega izstopi tako na objektiven kot subjektiven način, a dejavno načelo, ki zveže začetek dogodka z njegovim koncem, ne more biti nikoli umišljeno. Upravičeno trdimo, da ni dogodka, če se ta v resnici ne zgodi. Pri tem zdravilni dogodek ni izjema. Tu nas zanima zdravilni izid, ki nastane iz zdravila, dasiravno le-to včasih celo umanjka. Na primer takrat, ko je zdravilo le zdravilni ukrep, da ne uporabimo neustreznega zdravila; ali pač je zdravilo le subjektivno poreklo placebo ali nocebo učinka. Podobno je tudi zdravilni izid praviloma tako objektivno kliničen kot subjektivno humanističen, a včasih tudi tu objektivnost umanjka.

SUBJEKTIVNI IZID

Denimo, gospa Železnik pošlje prijazno sporočilo gospodu Kovaču. Gospodov odziv vpliva na njegovo duševno počutje, a dokler se nič ne pojavi zunaj njegovih misli, ostane dogodek brez kakršnega koli stvarnega izida. Tudi izidi pri zdravljenju z zdravili niso le stvarni. Bolnikovo zadovoljstvo, odvisno od kakovosti zdravstvene storitve, in z njim povezana kakovost življenja že sodita v omenjeni okvir. Za tako imenovane humanistične izide izvemo šele posredno, potem ko bolnik svoje počutje izrazi ali o njem spregovori, ko ga povprašamo. Humanistični izidi so ne glede na svojo subjektivno naravo za zdravstveni uspeh prav tako pomembni kot objektivni klinični izidi. Toliko bolj, ker so neposredno zrcalo zdravstvene skrbi.

OBJEKTIVNI IZID

Zdravilni izidi so stvarni, če pomenijo resnično spremembo obravnavane količine, na katero se deluje. Klinični izidi so navadno nazorno opazni pri zdravljenju akutnih bolezenskih stanj. Denimo, paracetamol zatre glavobol in zbije vročino, vnetna oteklina pa splahni s pomočjo hladnega obkladka. A nazornost ni nujna spremljevalka kliničnih izidov. Nasprotno, njen primanjkljaj je pogost, posebno še pri zdravljenju kroničnih bolezni. Ker nenazornost zmanjša razumevanje zdravljenja, bolnikovo sodelovanje pri jemanju zdravil oslabi in zdravstveni uspeh splahni.

Navedimo nekaj primerov:

Zdravilni učinki se pojavijo z zamudo na začetku zdravljenja depresije. Antidepresivi postrežejo takoj le z neželenimi učinki, depresijo pa začnejo lajšati šele po dveh tednih zdravljenja. Nespodbudno dejstvo, da je vse ostalo tako, kot je bilo prej, ali se je celo poslabšalo, lahko privede bolnika do neupravičene odločitve, da opusti zdravljenje.

Ko si bolniki z zvišanim krvnim tlakom uredijo tlak, pogosto nehajo jemati antihipertenzivna zdravila, saj menijo, da krvnega tlaka ni treba več urejati, potem ko je enkrat znižan na normalno raven.

Podobno bi bolnik lahko razsodil po ustalitvi koncentracije hormonov pri motnjah v presnovi.

Tako ravnajo nekateri astmatični bolniki, ki opustijo preprečevalna zdravila, kadar se astma potuhne. Ukrep se izkaže za napačnega, saj se vnetni proces razvije naprej in bolezen kaj kmalu izbruhne silovitejše kot kadar koli prej.

Prekinitev antibiotičnega ali antimikotičnega zdravljenja po navidezni odstranitvi povzročitelja okužbe je še pogostejši pojav, ki priča o prikritem kliničnem izidu.

Pri preprečevanju akutnih motenj zavesti pri epileptikih je klinični izid nekaj, kar se ne zgodi.

Zelo pogost primer je odpravljanje kronične bolečine z jemanjem analgetikov po potrebi, kjer se ponevedoma dovoli, da se bolečina razplamti ob premajhnih in preredkih odmerkih zdravila.

V luči nazornih stvarnih izidov je tudi težko razumeti preventivno zdravljenje, denimo cepljenje zoper kužno bolezen, za katero se pozneje izkaže, da obide deželo.

Nejasnost je botra slabega zdravljenja. Nesporazumom se izognimo z odkritim pogovorom med udeleženci zdravstvenega dogodka – bolnikom, zdravnikom in/ali farmacevtom –, zdravljenje spremljajmo ter odpravimo odmik od želenega zdravilnega izida.