Če je prav tebi, je dobro, ker potem je meni prav
(velikonočna vaja iz logike z božičnim voščilom)
LOGIKA
Nesebično žrtvovanje razsvetli žrtvovalčevo dušo z občutkom miru in radosti. Zato preračunljivo žrtvovanje ali takšno, zaradi katerega bi bilo žrtvovalcu morda kdaj žal, ni pravo žrtvovanje. Zgled pravega žrtvovanja predstavljata Buda in Kristus. Prvi se je odrekel življenjskim užitkom, da bi bilo dobro drugim ljudem, tudi sovražnikom. Drugi je s svojo smrtjo na križu dosegel odpuščanje za grehe sveta. Žrtvovanje naj bo torej brezpogojno. Vsako drugačno je plehka kupčija. Lahko je tudi prava polomija, kakršno si je na primer privoščil dr. Faust, ki je zastavil svojo neprecenljivo dušo v zameno za dvomljivo vsevednost. V posel je vložil vse, iztržil pa ni ničesar. Poplačilo je vedno premo sorazmerno žrtvovanju. Več duševne svetlobe in obilnejše duševno zdravje seveda pripadeta večji žrtvi. Treba je vsekakor kaj dati, da se kaj dobi. Da dobimo veliko, moramo dati od sebe veliko. Zakonitost je obča in zajema tudi materialno plat življenja. Večerja v vrhunski restavraciji, denimo, stane celo premoženje. Poduk je na dlani: dobimo natanko to, kar plačamo.
ZLORABA LOGIKE
Površna razlaga poduka, da dobimo natanko to, kar plačamo, vodi v zlorabo. Plačamo namreč lahko tudi iz tujega žepa oziroma tako, da žrtvujemo druge. Tedaj mrak zatemni dušo sebičnega žrtvovalca z nemirom in naslado. Zato žrtvovanje na račun drugih ni žrtvovanje, marveč zanikrna kraja. Zgled predrzne kraje uprizarja, ozrimo se okrog sebe, dr. Faust moderne dobe, ki na žrtveni oltar postavlja vsakršno življenje, tudi življenje nedolžnih ljudi, s podlim namenom, da bi obdržal monopol svoje vsevednosti. Skrajna polomija, ker poroka pokvarjene duše z vsevednostjo odpira vrata pekla za vse. Zato zlorabi žrtvovanja ne pripada poplačilo, temveč jo bremeni povračilo. Večji grabež seveda spremljata večji duševni madež in hujša duševna bolezen. Razmerje med dolgom in vračilom dolga pa je eksponentno, saj je dolg sestavljen iz glavnice in obresti. Zakonitost je obča in velja tudi za materialno plat življenja. Če smo Juliju Cezarju še vedno dolžni večerjo, ki je nismo plačali v Starem Rimu, je vrednost dolga po običajni obrestni meri že prerasla premoženje v zlatu, ki se ga še da spraviti na vesoljno Rimsko cesto. Čas očitno ni zastonj. Poduk je spet na dlani: dobimo natanko to, kar plačamo.
ODPRAVA LOGIKE
Nastalo težavo se sicer da rešiti z goljufijo, tako da dolga pač nikoli ne poravnamo. Žrtvujemo logiko, ki prinaša dobro vest, da obdržimo pri življenju slabo vest. Kako brezupno.
VRNITEV LOGIKE
Ni sicer v naši moči, da bi pomagali vsem. Komu pa lahko pomagamo.
Pri tem ne odlašajmo niti za trenutek. Uvidimo, da pomoč ni deljiva. Kar naredimo za drugega, namreč naredimo tudi zase. In kar naredimo zase, je drugim prizaneseno.
Kot pravi Cicero: »Če je prav tebi, je dobro, ker potem je meni prav.«
VESEL BOŽIČ IN SREČNO 2019 voščim
Janez Špringer, mag. farm., spec.
