1

Kadar človek ostane brez vsega, ima pravico do čezmernosti. To je dobra plat opešanih časov. Slaba pa je ta, da se mora, če hoče ohraniti človeško držo, tudi tej pravici odreči. Ker namreč s tem, da tudi on komu kaj vzame, sicer premosti svoje pomanjkanje, izvor pomanjkanja pa le še okrepi. Ne človekova kratkovidna samozadostnost, temveč njegova daljnosežna odprtost za drugega, more človeka odrešiti. Vendar če se hoče lačnega prepričati, da človek ne živi le od kruha, enostavno zato, ker bi s tem zapravil perspektivo, se mu mora vsekakor prej ta kruh dati, da se mu bo lahko po potrebi odrekel. Pri tem ne velja odlašati, kajti lakota se potrpi le kakšen dan, žejen pa ne zdržiš več kot uro.

2

Kadar ima človek vsega v izobilju, je dolžan biti skromen. To je slaba plat povzpetniških časov. Dobra pa je ta, da s tem brez posebnega truda pridobi človeško držo, če mu je kaj do nje. Če on nikomur nič ne da, sicer poveča svoje premoženje, a se v izobilju slej ali prej izgubi. Spet ne človekova kratkovidna samozadostnost, temveč njegova daljnosežna odprtost za drugega, more človeka odrešiti. Vendar če se hoče siti prepričati, da človek ne živi le od kruha, mora prej dobiti račun za nepotrebne stvari, da se jih bo zaradi sebičnosti odrekel. Pri tem je medvedja usluga vsak odlog računa, kajti lakomnost žre vse povprek in ko načne tudi svoj rep, še ne odneha, saj ne uvidi, da se ta nadaljuje s trupom in konča z glavo.