Hrana je poleg zraka in vode najpomembnejši temelj preživetja. Je skupek snovi, ki jo organizem zaužije, predela, shrani in izloči. Predstavlja glavni vir energije za naše delovanje, gradnike za zdravo rast in razvoj ter skrbi za obnavljanje telesa, ki je na celično-molekularni ravni neverjeten stroj. Hranjenje je osnovni steber ter potreba preživetja, ki ga ne smemo preobremeniti niti v daljšem niti krajšem časovnem obdobju. Motiv po hrani je eden osnovnih človeških vzvodov, na katerem sloni psihologija prehrane, ki skrbi za naše preživetje. Hrana je užitek življenja, vsakdo izmed nas ima edinstven odnos do nje na podlagi prepričanj, čustev, vzgoje, izkušenj in tradicionalnih človeških navad. Sem spadajo prazniki, ki so velikokrat povezani s preobloženo mizo, prenajedanjem in opuščanjem telesne dejavnosti. Nekatere tuje raziskave kažejo, da prehrana med prazniki lahko vpliva na povečanje telesne teže, v povprečju se zredimo za 1,5 kilograma. Podobno se zgodi tudi med dopustovanjem, kjer je povprečni porast telesne teže kar 3 kilograme. Pri hrani se spozabimo zlasti na družinskih srečanjih, premamijo pa tudi slaščičarne. Kot najbolj tvegane so »all inclusive« počitnice, kjer je hrana na voljo ves čas brez doplačila. Tudi prosti čas preživet doma prepogosto odpira vrata hladilnika.

Fiziološko so za optimalni izkoristek hranil pomembni želodec, ki s svojim kislim želodčnim sokom ter prebavnimi encimi (pepsin) predela hranila; trebušna slinavka, ki z izločanjem bazičnih sokov nevtralizira želodčni sok v začetnem delu tankega črevesja in tako prepreči okvaro dvanajstnika; jetra z žolčnikom, ki v dvanajstnik izloža prebavne encime za razmastitev hrane; tanko črevo, ki s svojo mikrobioto, ustrezno bazičnim okoljem in nagubano strukturo absorbira hranilne snovi; ter debelo črevo, ki z zadostno hidriranostjo in črevesno mikrobioto tvori blato kot odpadni del zaužite hrane. Ob porušenju ravnovesja nastanejo različne oblike prebavnih težav, ki smo jim največkrat priča ob večjih praznikih (martinovanje, Božič, Novo leto, pust, valentinovo, Velika noč), dopustovanju in slavjih. Naše telo namreč ni vajeno velikih količin, za nameček še težko prebavljive hrane. Največji problem preobilja predstavljajo maščobe, sladkorji pa tudi alkohol v različnih kombinacijah. Kaže se kot neprijetna napihnjenost, spahovanje, vetrovi, slabost, bolečine v trebuhu, zgaga, zaprtje in slabo počutje. Še posebno so obremenjena jetra, ki so sicer najpomembnejši razstrupljevalni organ. So prva ovira vsrkanim hranilom iz črevesja. Tu se ta s pomočjo številnih procesov sproti spreminjajo ali v snovi za nadaljnjo uporabo ali se pač le preoblikujejo, da se lahko izločijo zvečine skozi ledvica, nekatera pa v žolčnik. Ker imajo prebavni organi svojo pretanjeno vlogo, bioritem in zmogljivost, je zelo pomembno, koliko hrane naenkrat pojemo, kako jo prežvečimo, po kakšnih kombinacijah segamo in v kateri fazi gibanja je želodec. Navsezadnje na samo prebavo vplivajo tudi stres, bolezenska stanja in telesna aktivnost človeka. Poglavitni faktor pri praznjenju želodca je kemijska sestava in fizikalne lastnosti zaužitega obroka, ki ima velik vpliv na volumen, viskoznost, kaloričnosti, kislost, temperaturo, gostoto in teksturo vsebine želodca. Hrana se različno dolgo zadržuje v prebavni cevi, vendar najdlje v želodcu. Približno oceno časa prebave hrane v želodcu prikazuje naslednja tabela.

Vloga želodca je poleg delne kemične ter mehanske razgradnje tudi shranjevanje, drobljenje in mešanje zaužite hrane in tekočine. Krčenje in sproščanje mišic želodca v ustreznem časovnem zaporedju, usklajeno z odprtjem in zaprtjem pilorusa (tj. najbolj spodnji del želodca oz. želodčni kanal), ustvari vzorce gibanja in praznjenje vsebine. Motiliteta oziroma gibanje želodca izkazuje različni aktivnosti na tešče ter po obroku hrane. Zaužitje hrane v vsakem primeru dvigne pH želodca (kislost se zmanjša), ki pa je odvisen od vrste zaužite hrane. V praznem želodcu je volumen tekočine v območju med 0,1 in 0,7 decilitra, kislost pa se giblje med pH-jem 1 in 3 in je primerljiva s tisto pri jedkih kislinah. Padec kislosti je največji v začetku hranjenja, nato se počasi dviguje vse do pH med 6 in 7. Kot zanimivost, volumska kapaciteta želodca je kar 1,7 litra. Hitrost izločanja želodčnega soka je okoli 1 mililiter v minuti na tešče in se s hrano poveča na 15 mililitrov v minuti. V 24 urah se tako izloči od 2 do 3 litra želodčnih sokov . Želodec v eni uri s pomočjo kontrakcij predela 200 kilokalorij zaužitega obroka. To pomeni, da jedi z veliko kalorijami (visok glikemični indeks) ostajajo dlje v želodcu. Ker zavzemajo premajhen volumen, se želodec ne napolni dovolj za aktivacijo signalnih poti v želodčni in črevesni steni, zato smo siti z zamudo in se nam hrana nalaga in obleži v želodcu. Praznična hrana je praviloma zelo revna, osiromašena z vitamini, minerali in vlakninami. Telo dobi le malo koristnih snovi iz mastne in kalorične hrane. Praznična živila tudi vsebujejo premalo balastnih snovi oziroma vlaknin, kar negativno vpliva na prebavo, saj poruši črevesno floro in nemalokrat vodi do zaprtja in napihnjenosti. Zlato pravilo pri premagovaju kratkotrajnih prebavnih težav je pitje vode. Pijmo nesladkane pijače, najboljše negazirano vodo, ker pripomore k hidraciji telesa in normalni tvorbi blata ter med drugim z zapolnitvijo želodca za nekaj časa daje občutek sitosti. V določenih primerih je lahko občutek lakote znak, da je telo dehidrirano. Sladke jedi pa nasprotno dajo lažen kratkotrajen občutek sitosti, ker spodbudijo hiter porast sproščenega inzulina in dovedene energije, ki pa hitro upade. To lahko zaniha razpoloženje, tedaj opeša koncentracija ter zmanjša se storilnost. Možgani torej za dobro koncentracijo in razpoloženje potrebujejo stabilen dotok energije, ki pa je ne morejo dati na voljo enostavni ogljikovi hidrati in predelani sladkorji. Pač pa jo dobimo z živili, ki vsebujejo sestavljene ogljikove hidrate (imajo nizko kaloričnost oz. nizki glikemični indeks); te telo lažje uporabi in ni bojazni za nalaganje maščobnih zalog. Glavna razlika med dobrimi in slabimi ogljikovimi hidrati je v kompleksnosti zgradbe, vsebnosti mineralov, vitaminov, vlaknin in navsezadnje procentu izkoristka. V skupino dobrih ogljikovih hidratov spadajo sadje in zelenjava (predvsem temno lisnata), oreščki (mandlji), semena (bučna, sezamova, sončnična, lanena), stročnice (fižol) in cela žita (ajda, kvinoja, ovsena kaša, kosmiči, rjavi riž, polnozrnati izdelki). Slabi ogljikovi hidrati pa so sladkor, izdelki iz bele moke, beli riž, sadni sokovi, sladke pijače, sladkarije in vse vrste piškotov. V času praznikov in praznovanj ne moremo obiti stika z alkoholnimi pijačami, ki imajo pri nastanku prebavnih težav svoje posebno mesto. Na splošno je alkohol (etanol) majhna molekula, ki lahko poslabša znake prenajedanja s prazničnimi dobrotami. Alkohol napolni želodec, skupaj s hrano se dlje zadrži v želodcu (do 6 ur, na prazen želodec do 1 uro), nekaj se ga že absorbira v želodcu, večinoma pa v tankem črevesju, kjer spremeni mikroklimo črevesnih bakterij, poveča razgradnjo snovi do toksičnih produktov, poleg tega pa jim poveča absorpcijo v krvni obtok ter dehidrira telo. Njegov najpomembnejši stranski razgradni produkt t.i. acetaldehid pa še dodatno povzroči glavobol, bruhanje, slabost, zariplost in navsezadnje poveča občutek lakote in željo po uživanju sladkih živil. V vsakodnevni prehrani ljudi so tudi živila, ki se zdijo povsem nedolžna in so postala skoraj nepogrešljiva. Takšen je kofein v kavi, ki povečuje raven želodčne kisline, želodec pa razdražijo tudi čezmeren sladkor in umetna sladila (ciklamat oz. E952), ki jih telo težko predela in so povsem odvečen balast.

Ko težave vztrajajo nekaj dni, je v lekarnah na voljo veliko izdelkov (tudi registriranih kot zdravila), ki so lahko učinkovita. V grobem jih razdelimo na izdelke rastlinskega izvora (zelišča, odvajala), sintetičnega izvora (osmozna in kontaktna odvajala, antacidi), naravnega izvora (vlaknine, probioitiki) ter druge snovi (eterična olja, aktivno oglje). Kupimo jih lahko v različnih farmacevtskih oblikah, prilagojenih glede na želje posameznika (peroralne kapljice, peroralna raztopina, tablete, sirupi, žvečljive tablete, svečke, čaji, zrnca, kapsule, raztapljajoče tablete, olje, peroralni gel).

Odvajala so namenjena ali kratkotrajni uporabi do največ 14 dni ali občasni uporabi na daljši rok; nekatera delujejo v tankem, druga debelem črevesju. Sistemska odvajala spremenijo absorpcijo hranil v tankem črevesju, lokalna odvajala pa na prebavo nimajo vpliva. Zvečine se uporabljajo pri akutnem zaprtju. Odvajala, ki povečajo volumen blata (laneno seme, seme indijskega trpotca), so edina primerna za dolgotrajnejšo uporabo, kajti z nabrekanjem in mehčanjem sprožijo naraven proces peristaltike črevesja, zato učinek nastopi v nekaj dneh. Pogoj uspešnega delovanja je uživanje zadostne količine tekočine. Povečevalcem volumna blata so podobna osmozna odvajala (laktuloza, laktitol, magnezijeve soli), ki so sposobna zadržati vodo s pomočjo osmoze, kar povzroči hitrejše peristaltično gibanje debelega črevesja. Učinek nastopi v nekaj urah do nekaj dneh. Uporabljajo se lahko izjemoma dolgotrajno glede na posvet z zdravnikom. Naslednja skupina odvajal so t.i. drsljivci v obliki svečk (glicerinske svečke), ki olajšajo gibanje blata tako, da vežejo nase vodo v črevesju in preprečijo njeno ponovno resorpcijo. Delujejo v 15 do 45 minutah. Najmočnejša skupina odvajal je namenjena za kratkotrajno uporabo; to so kontaktna oz. stimulativna odvajala (bisakodil, ricinusovo olje, sena oz. krhlika s svojimi antrakinonskimi glikozidi), ki povečajo pogostost krčenja črevesne stene, ker delujejo dražeče in s tem zvečajo gibljivost črevesja ter vezavo vode in elektrolitov iz črevesne stene v črevo. Učinkujejo po 6-12 urah. Njihova redna uporaba lahko povzroči lenobno črevo, zaprtje postane trdovratnejše, ljudje pa odvisni od odvajal. Naj strnemo, odvajala spodbujajo odvajanje normalno tvorjenega blata, v primerih občasnega zaprtja tršega blata pa s povečanjem volumna vsebine kolona, mehčanjem blata ter draženjem stene črevesja olajšajo iztrebljanje. V primerih, da sistemsko odvajalo ne pomaga, uporabimo lokalno odvajalo, ki deluje samo na zadnji del debelega črevesja in tako spodbudi iztrebljanje. Edini pogoj je odsotnost čepa, ki nastane, ko je blato zelo trdo, posušeno in z majhno vsebnostjo tekočin. Svečke delujejo lokalno, ko se lahko počasi raztopijo v majhni količini prebavnih tekočin v blatu. Seveda moramo točno ugotoviti vzrok zaprtja, saj samo zaprtje ni bolezen temveč posledica, kot smo že omenili, prehranskih navad ali tudi resnih motenj (sindrom razdražljivega črevesja, rak debelega črevesja in danke, sladkorna bolezen, depresija, Parkinsonova bolezen) in uporabe zdravil (močni analgetiki, antacidi, diuretiki, antidepresivi, dodatki železa in kalcija). V povprečju ženske pogosteje trpijo zaradi zaprtja, kar je povezano s hormonskimi vplivi, pri starejših pa se pojavlja pogosteje zaradi oteženega gibanja in spreminjanja ravni prebavnih sokov ter delovanja prebavil.

Antacidi so kombinirani pripravki magnezijevih, aluminijevih in kalcijevih soli, ki zmanjšajo količino želodčne kisline ter ščitijo želodčno sluznico. Na voljo je več različnih antacidov, ki se razlikujejo po sposobnosti znižanja pH in po trajanju učinka nevtralizacije. Dober antacid nevtralizira le odvečno želodčno kislino in s tem vzdržuje kislost v vrednosti pH-ja med 3 in 5, kar je optimalno in varno območje delovanja prebavnih encimov, ker v teh okoliščinah ne povzročijo korozivnih poškodb na sluznici. Ob pretiranem padcu kislosti oziroma nevtralizacije želodčne kisline, ki je potrebna za normalno prebavo, pride lahko do sekundarne hipersekrecije kisline (tu je povečano nastajanje kisline). Tak tipičen primer je soda bikarbona, ki je bila dolgo časa predstavljena kot zelo učinkovita, pri čemer se je spregledal omenjeni širši kontekst delovanja. Antacidi začnejo delovati hitro, vendar delujejo krajši čas (nekaj ur) glede na druga zdravila na recept in se morajo vzeti ob nastopu težav, ki jih povzroča čezmerna kislina. Danes je na tržišču kar nekaj zdravil brez recepta, predvsem v obliki žvečljivih tablet in vse delujejo tako, da postopno nevtralizirajo želodčno kislino, in sicer v razmerju s količino želodčne kisline. Glavni simptomi, ki kažejo na zvišano raven kisline so: zgaga, refluks, pekoč občutek v požiralniku, bolečine pri žlički v predelu zgornjega dela želodca ter neprijeten zadah in dražeč suhi kašelj. Najpogosteje kislino povzročajo mastna hrana, čaji, mastni siri, sladoled, pečene, ocvrte jedi, močno slana in kisla živila, kava, koncentrirano sladke jedi, zelišča, alkohol in kajenje. Hrana, ki je posebno priporočljiva, ker želodčno kislino nevtralizira, je mlado meso, skuta, mehko kuhano jajce, mleko z manj maščob, banana, kompot in prepečenec. Opozoriti je treba, da vsak posameznik mora sam ugotoviti, katera jed ter kombinacije živil mu povzročajo tovrstne težave, da jih lahko izključi iz vsakodnevne prehrane. Tistim bolj nagnjenim k tovrstnim težavam pa se priporočajo redni ter pogostejši manjši obroki do 4x dnevno, saj lakota pospešuje izločanje kisline in povzroča krče v želodcu.

S probiotičnimi bakterijami si lahko izboljšamo ravnovesje med dobrimi in slabimi bakterijami v črevesju pri porušeni črevesna flori (disbioza). Ob primanjkljaju dobrih bakterij se namreč pogosto pojavijo vetrovi, napenjanje in celo driska, ki so odraz prevlade gnilobnih procesov namesto fermentacije. Zaradi tega nastajajo toksini, ki obremenijo črevo, otežijo peristaltiko ter oslabijo imunski sistem telesa ter črevesno steno. Disbioza se lahko odraža preko kožnih bolezni, alergij, psihičnih bolezni, slabe prebave, izpadanju las in mnogih drugih bolezni, ki jih sprva ne bi povezali s črevesjem. Pomembna lastnost probiotičnih bakterij je uravnavanje gibanja črevesnega mišičja, proizvodnja vitaminov (predvsem skupine B), aminokislin in kratkoverižnih maščobnih kislin, ki so hrana črevesnim celicam. Probiotiki proizvajajo protimikrobne snovi, ki ovirajo preživetje in razvoj škodljivih bakterij in kar je najpomembnejše, podpirajo razvoj ter delovanje našega imunskega in živčnega sistema. Poleg jeter so naš drugi največji razstrupljevalni motor, saj presnavljajo snovi ki jih človeško telo ne more ter proizvajajo mlečno kislino, ki deluje kot antibiotik. Pri vzpostavitvi mikrobiote so ključne vlaknine (t.i. prebiotiki), ki so glavna hrana za bakterijske kulture v prebavni cevi. V našem telesu imamo več kot 500 različnih bakterijskih sevov, več kot 100 do 1000 različnih vrst bakterij, ki jih delimo na dobre (85 %) in slabe (15 %) in tehtajo približno 1 kilogram. Po število kar za 10x prekašajo število telesnih celic. Probiotike lahko uporabljamo preventivno ali kurativno. Z njihovo uporabo se glede na raziskave skrajša čas navzočnosti simptomov in omili potek črevesnih okužb. V uporabi so probiotični izdelki, ki vsebujejo le čiste seve ene vrste bakterij in taki z več različnimi sevi, ki so skrbno načrtovani glede na potrebo po različnih sevih v različnih delih prebavne cevi.

Kot zadnja skupina izdelkov so pripravki, ki vežejo nase toksine, patogene ter pline, ki se tvorijo kot razgradne snovi ob zaužitju pretirane količine nezdrave hrane. Tak primer sta silicijev gel ter aktivno oglje. Oba imata veliko vezalno kapaciteto zaradi velike površine, ne vplivata pa na želodčno kislino ter se nespremenjena izločita z blatom.

Seveda pridejo v poštev še razni stari recepti, ki so še dandanes zmeraj v uporabi. Grenčine v čajih grenkega pelina, rmana ali tavženrože spodbujajo tvorbo želodčnih sokov in encimov ter tako spodbudijo prebavo in zmanjšajo občutenje bolečine v želodcu. Zelišči meta in melisa sta najbolj primerni za pomiritev razdraženosti želodca. Pri napenjanju in vetrovih si lahko pomagamo s kumino, janežem in komarčkom. Združena moč vseh naštetih zelišč ter še nekaterih dodanih eteričnih olj je, denimo, zbrana v izdelku Švedska grenčica, ki ima status prehranskega dopolnila.

Za konec naj opozorim, da je urejena prebava ključnega pomena za dobro počutje. Vse bolezni se začnejo v črevesju, zato negujmo svojo mikrobioto. Smisel prostega časa je oskrbeti se z energijo, da bomo lažje premagovali življenjske prepreke. Zato praznike in dopustovanje proslavimo v druženju z ljudmi, ki jim je mar za zdravje. Potrudimo se, da nam bodo ostali v spominu po veselju in smehu, ne pa po preobloženih mizah in slabosti. Vse kar vnesemo v telo, se dolgoročno pozna. Bodimo zvesti svojemu telesu in samemu sebi. Jejmo v miru, počasi in zvečine toplo hrano. Naj bo ta raznolika in v kombinaciji z gibanjem na svežem zraku. Kaj naj še rečem: »Dobra prebava je praznik«.

Ines Flegar, mag. farm.