Stari Grki bi rekli, da je v lekarni doma »farmakon« – dejavna snov, ki lahko postane tako zdravilo kot strup. V vsakdanjem slovenskem jeziku je zdravilo največkrat razumljeno kot snov, ki že vsebuje zdravilni izid. Seveda smo potem, ko zdravilo ne pomaga, v veliki zadregi, rekoč: »Kako je lahko nezdravilo ali celo strup nekaj, kar bi moralo biti očitno le zdravilo?« Opazimo, da je zdravilo le toliko zdravilno, kolikor je zdravilna njegova uporaba. Zdravilen je zdravilski ukrep, ta pa lahko zdravilo tudi odkloni. Zdravilo kot dejavna snov in zdravilni izid sta dve povsem različni sestavini zdravstvenega dogodka, ki sta tako zelo vsaksebi, da se zdravilo nikoli samo ne more povezati z zdravilnim izidom. Potrebna sta farmacevtova skrb, ki pravilno uporabo omogoči, in z bolnikova pripravljenost, da jo izvede. Snovno zdravilo in klinični zdravilni izid lahko včasih umanjkata, vendar se zdravstveni dogodek vseeno odvije, pri čemer farmacevtska skrb, ki zagotovi zdravstveni ukrep, ne sme nikoli izostati, da bi dogodek lahko ostal zdravstven. Zidamo na logičnem temelju, ki velja splošno. Pri vsakem dogodku obstajajo prvine, ki povezujejo, in druge, ki se povežejo. Dejavno načelo dogodka je povezava, ki je bistvena, ker se vedno prezrcali v vrednost dogodka. Pasivno načelo dogodka sta odnosnica in posledica, ki sta pomembni, a lahko včasih izostaneta na stvarni ravni. Ker pri zdravstvenem dogodku upoštevamo splošno logično načelo, ki velja za kateri koli dogodek, so torej le pomožna naslednja vprašanja: »Kakšno zdravilo smemo uporabiti pri zdravljenju? Stvarno ali nestvarno? Naravno ali sintetično? Alopatsko ali homeopatsko? Placebo ali zdravljenje brez zdravil?« In: »Na kakšen zdravstveni izid smemo ciljati? Klinični izid ali morda le dobro počutje?« Prvo vprašanje je in naj ostane zmerom: »Kako uporabiti najboljše zdravilo za danega bolnika v danem trenutku?« Komur uspe nanj najbolje odgovoriti, je gotovo gospodar zdravil za bolnika, ki naj bo vselej v središču pozornosti.
Če pa bo hotel prvenstvo obdržati, ne bo smel izpustiti iz rok niti ene izmed treh prvin zdravstvene prakse, zajete v Tabeli 1, ki povejo »Kako, Za koga in Kdaj se Kaj naredi«:
Filozofija: ta prakso narekuje. Pri katerem koli zdravstvenem izvajalcu za katerega koli bolnika. Vedno.
Izvedba: ta prakso uresniči. Neposredno s pomočjo posameznega zdravstvenega izvajalca za posameznega bolnika. Danes.
Vodenje: to prakso omogoči. Več zdravstvenim izvajalcem za več bolnikov. Jutri.
Filozofija je trdna in ni podvržena zobu časa in kapric, ker predpiše enotno prakso za vse izvajalce, ki naj se je držijo brez razlik pri vseh bolnikih. Praksi daje smisel, da ne zaide s poti.
Izvedba je aktualna, ker prakso uresniči takrat, ko je posamezen bolnik potreben zdravstvene pomoči. Prakso upraviči. Vsakič na novo, ker nikoli ne stopimo v isto reko dvakrat.
Vodenje je odgovorno, ker optimalno poskrbi za razširjenost in trajnost dobre prakse pri več izvajalcih in za več ljudi. Prakso obdrži in okrepi.
Lekarna kot poslovni prostor je pri tem le najbolj vsakdanje mesto, kjer se lahko praksa odvije. Tu se nahajajo sicer stvari, ki so na splošno takšne kot vse druge iz prve in zadnje trgovine, a dokler lekarnar najbolje pozna razliko v podrobnostih, ki so vezane na njihovo zdravilno uporabo, sme ostati gospodar zdravil.
Tabela 1. Prvine dobre zdravstvene prakse
