Kava (latinsko Coffea) je doma v gorah jugovzhodne Etiopije. Prvi so jo začeli gojiti Arabci, kot napitek pa so jo povzdignili derviši, ki so jo pili, da ne bi zaspali med nočno molitvijo. V Evropo so jo prinesli beneški trgovci leta 1615. V prvih kavarnah v Carigradu so brali pesmi, igrali šah in razpravljali, v drugi polovici 17. stoletja so se razširile po vsej krščanski Evropi, na Angleškem so se iz njih razvili klubi.

Različni interesi so ovirali vzpon kave: za zdravnike je kvarila zdravje in za duhovnike zavajala dušo, ženam speljala može z doma, vladam zapeljala ljudi v nevarno mišljenje, vinskim trgovcem jemala zaslužek, pruski kralj Friderik Viljem I (1688–1740) pa bi najraje videl, da bi vsi njegovi podaniki tako kot on pili pivo. Čeprav je kava brez izrazitih prednosti pred drugimi pijačami, se je vseeno uveljavila, odvrnitev ljudi od pijančevanja pa je bil dobrodošel dodaten učinek, kot pravi skandinavski pisec komedij Holberg: »Naše žene in hčere lahko poslej opravijo v enem dopoldnevu po deset obiskov, pa prihajajo domov vendarle popolnoma trezne.«

Arabci so ščitili monopol nad pridelavo s prodajo toplotno obdelanih (sterilnih) zrn, vendar se je nekaj rastlin le posrečilo prenesti drugam po svetu, kjer so pozneje vzgojili še druge vrste. Največ kave danes pridela Brazilija. V to državo je rastlina prispela v šopku cvetja, ki ga je žena guvernerja Francoske Gvajane v znak ljubezni poklonila nekemu uradniku.

Primernost kave za zdrave ljudi najbolje ponazori klinični poskus, izveden na zahtevo švedskega kralja Gustava III. (1742–1792), ki je rešil življenji na smrt obsojenih dvojčkov: v zameno za kazen sta morala vsak dan piti kavo oziroma čaj; preživela sta sodnike, zdravnike in kralja, saj sta oba dočakala visoko starost, 83 let.