Ljubezen ni le čudosijajna poezija, ampak tudi luštna kemija. Zato si oglejmo tako duhovno kot materialno plat ljubezni. Na prvi strani imamo človeško pripravljenost, da ljubimo in smo ljubljeni. Na drugi strani pa jo spremlja kemija, ki omogoči udejanjiti ljubezen v materialnem svetu.
Zaljubljenost
Ko se zaljubimo, se v možganih sproži kemična nevihta. Možganski nevromodulatorni sistem tedaj hitro črpa velike količine dopamina in noradrenalina. Priča smo kemični eksploziji, ki nas zanese, da je toplo ne le pri srcu, ampak po celem telesu.
Dopamin je možganska kemikalija za nagrajevanje. Z njo možgani poudarijo in si zapomnijo dobra dejanja. Dopamin se sprosti, ko od drugega prejmemo kaj lepega ali sami z veseljem drugemu kaj damo. Zato je tudi označevalec ljubezni — zlitja, ki je medsebojno dajanje in prejemanje nečesa čudovitega.
Zaradi nastale vznemirjenosti isti sistem sprosti noradrenalin. Z njim možgani poudarijo, da si nastala novost zasluži pozornost. Skoraj ni trenutka v življenju, ko bi se počutili bolj iz sebe kot takrat, ko se zaljubimo.
Ljubezensko hrepenenje
Ko se medsebojni odnos poglobi, užitek, povezan z ljubeznijo, povzroči hrepenenje po več. Dopamin se sprva sprosti le, ko kaj v resnici vznemiri. A ga sčasoma možgani začnejo izločati preračunljivo v naprej – že v pričakovanju objema, poljuba ali prisotnosti ljubljene osebe same. Pravzaprav se otoplimo že pred trenutkom povezave. Hrepenenje po ljubljeni osebi nas zasvoji, ker žene, da jo znova vidimo in se z njo znova in znova povežemo.
Tak kemični sistem deluje tudi pri stvareh, ki so nam le všeč. Denimo, morda se nam prileže šilček domačega po napornem dnevu v službi. Na začetku zategadelj, ker alkohol nudi občutek sproščenosti; sčasoma pa nas ta sprosti ob prvem požirku že vnaprej, ker naši možgani prikličejo sproščenost v spomin, preden je alkohol začel v resnici delovati. Seveda pa tovrstna prijetnost še zdaleč ni primerljiva z intenzivnostjo navala ljubezni.
Ljubezensko zorenje
Ko zveza dozori, preseže zasvojenost. Zrela navezanost se doseže na dva načina.
Prvič. Stalno izkazovanje naklonjenosti v mislih in dejanjih naredi zvezo trajno. S pozitivno izkušnjo potešeni možgani potrdijo pristnost zveze tako, da začnejo sproščati oksitocin. Ta kemikalija da občutiti, da je naša ljubljena oseba res zaupanja vredna, ker je nekdo, s katerim smo povezani v nedeljivo celoto. Takšna kemična vez obstaja tudi med staršem in otrokom.
Drugič. Na poti skozi življenje se ustvarja samopodoba, kjer naši možgani ponotranjijo zunanji svet. Oseba, ki jo imamo radi, v resnici postane del nas. Navsezadnje smo povezani v svojih možganih tako kot smo poročeni v življenju.
Priprava možganov na ljubezen
Poznavanje možganske kemije lahko pomaga, da postanemo bolj odprti za ljubezen in bolj ljubeči. Lahko se na ljubezen pripravimo. V ta namen najprej razgibajmo možgane, da bodo ustrezno sproščali dopamin in noradrenalin. Bodimo hvaležni za vznemirljivo življenje, polno presenečenj, izzivov in zanimivih trenutkov. Naj nas življenje znova in znova nagrajuje. Eden od prefinjenih načinov, kako izboljšati dostavo nagrad, je, da jih prej sami podelimo. S tem, da postanemo sli radosti. Vsakič, ko smo do koga prijazni in komu naklonjeni, namreč sproščamo tudi dopamin. Obstajajo tudi vaje, ki podpirajo delovanje možganskega nevromodulatornega sistema. Vendar pa ga lahko krepimo tudi v vsakdanjem življenju – če postanemo pozitivna, ljubeča in velikodušna oseba. To se nadvse priporoča. Odpreti vrata vitalnosti, zanimivim in presenetljivim stvarem, ter ostati pozitiven, ljubeč in velikodušen. Da smo pripravljeni odzvati se na ljubezen, ko pride. Seveda se lahko tudi le počaka, da Kupidova puščica sama prebije srce — tista, ki nekje tam zunaj čaka, da preseneti. Gotovo se tudi to lahko zgodi. Zato bodimo pripravljeni na oboje: na presenečenje in na ljubezen.
Vir: Medscape, februar 2023
