Naravna zdravila

Zdravila najlaže opredelimo po namenu. To so snovi ali njihove zmesi, namenjene za zdravljenje ali preprečevanje bolezni pri ljudeh in živalih. Z njimi dosežemo kvečjemu le odsotnost bolezni, ne dosežemo pa tudi navzočnosti zdravja, zato iz tega sledi, da čudežnih zdravil ni. Vendar pa je odsotnost bolezni – poleg človekovega prizadevanja kot osebnega, družbenega in naravnega bitja – potrebna za zdravje.

Spoznanje, da tudi uradna zdravila niso čudežna, in želja po naravnem slogu življenja sta zvečali zanimanje za nadomestne in dopolnilne načine zdravljenja. Takšna sta tudi homeopatija in zdravljenje z zdravili rastlinskega izvora. Veliko ljudi obeh dopolnilnih oblik ne loči med seboj, čeprav sta si povsem različni. Homeopatija temelji na načelu, naj enako zdravi enako. Snov, ki v večjem odmerku povzroči podobne bolezenske znake, kot jih kaže bolezen, je v neznatnem odmerku homeopatsko zdravilo proti njej. Za homeopatsko zdravilo se torej uporabi neznaten odmerek takšne snovi, ki bi v večjem odmerku povzročila podobne bolezenske znake, kot jih kaže  zdravljena bolezen. Homeopatija zdravi z zelo razredčenimi strupi, zato ni sestavina običajne medicine. Pri nas si šele utira pot.

Narava je edina knjiga, ki na vseh listih nudi veliko vsebine.
(Goethe)

Na drugi strani pa zdravljenje z zdravili rastlinskega izvora in uradna medicina spadata k običajni, alopatski medicini, ker zdravita z zdravilnimi odmerki, tako da se različno spopade z različnim. Le izvor zdravil je drugačen: pri prvih se uporabljajo posušeni deli rastlin (droge) ali njihovi izvlečki, pri sintetičnih pa kemično ali biološko pridobljene spojine. Veliko zdravilnih rastlin je zelišč, kjer steblo ni olesenelo, nadzemni del rastline pa ob koncu rasti po navadi odmre. Mnogi bolniki sicer bolj zaupajo čajem kot tabletam in kapsulam, vendar je tudi za sintetična zdravila znan placebo učinek, ki izhaja iz psihičnega ozadja. Tudi dopolnilni učinek različnih spojin ni značilen le za zdravila naravnega izvora. S farmacevtskega vidika so zdravila objektivno enakovredna, ne glede na izvor, da le pripeljejo k terapevtskemu cilju. Objektivno enakovredna zdravila imajo seveda lahko subjektivno različno vrednost, kar je pri zdravljenju tudi treba upoštevati. Tedaj ravnamo podobno kot Mali princ, ki se med povsem enakimi vrtnicami odloči za eno, ker zanj ni takšna kot vse druge; kajti ima jo rad, vseh drugih pa ne.  Pri izboru zdravil bi morala ljubezen preseči zaljubljenost. Naš naravni odnos do zdravil naj bi imel prednost pred naravnim izvorom zdravil. Najbolj naravno bomo ravnali, če bomo zdravila uporabili primerno glede na zdravilni namen in skladno z izvedljivostjo zdravljenja. Tedaj bomo postali najzvestejši bralci knjige, ki nudi na vseh listih veliko vsebine.

Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 16, november 2007.

 

Close Menu