Bolniki so postavili lekarnarja na zatožno klop zaradi njegove prevzetnosti in malomarnosti.

Najprej zaradi prevzetnosti, rekoč: “Za zdravila, ki so bila stoletja dobra za nas, trdi, da so za v staro šaro.”

“Tem boljše za zdravila, če se jim lekarnar odreče,” je razsodil sodnik, “zdravila brez lekarnarja so učinkovitejša.”

Nato zaradi malomarnosti: “Vseskozi nas je zdravil s staro šaro.”

“Tem boljše za vas, če se ji je odpovedal,” je drugič razsodil sodnik, “najvarnejši je lekarnar brez zdravila.”

Vprašali so sodnika: “Ali smo tožbo izgubili ali dobili?”

“Vprašajte lekarnarja,” je odgovoril sodnik, “on živi od vaše nevednosti.”

Nad razsodbo razočarani bolniki so šli k šarlatanu. Ta jim je postregel tako z učinkovitimi kot varnimi zdravili. A žal ne hkrati, zato je moral zaradi nekakovostne prodaje zdaj na zatožno klop šarlatan.

“Kaj lahko poveste sebi v bran?” ga je vprašal sodnik.

“Za enkrat nič,” je odgovoril šarlatan, “moram prej povprašati v lekarni.”