Oskrba in skrb

Oskrba z zdravili še ni skrb za bolnika. Oskrba je navadna ekonomija, kjer je izdelke treba plačati, če jih hočemo imeti. Pri prodaji se lekarnar ne razlikuje od navadnega prodajalca in bolnik ne od navadnega kupca. Stranki le zamenjata imetji in se pred poslom in po njem v svoji biti ne spremenita. Blago prepustita naključju in si ne belita glave in ženeta k srcu, ali bo zdravilo res kaj ozdravilo ali se bo pač sprevrglo v strup. Naključna preobrazba dejavne snovi v zdravilno je sicer mogoča, a zaradi svoje redkosti ni omembe vredna. Pa tudi če bi bila, ne bi bila predmet prodaje in nakupa, ker si zanjo ne bi mogla lastiti zaslug niti lekarnar niti bolnik.

Skrb da oskrbi smisel. Da bolnik ne ostane bolan, lekarnar pa le lekarnar na papirju, oba skleneta zavezo, ki omogoči, da se prodano zdravilo spremeni v ozdravitev. Zato bolnik zaupa lekarnarju bolezenske okoliščine, lekarnar pa v zameno svetuje bolniku pravilno zdravilsko uporabo. S preobrazbo lekarnarjevega zdravila v bolnikovo ozdravitev se preobrazita tudi pogodbeni stranki. Lekarnar odloži masko in se pokaže v pravi luči, bolnik pa odloži bolezen in si nadene praznična oblačila.

Skrb je torej humanistično dejanje, kjer se lekarnar potrdi, bolnik pa poteši kot človek. Vsi trije udeleženci v zdravstvenem procesu sicer kaj dajo, da bi kaj postali:

Bolnik razgali svojo trpko skrivnost za ljubo ozdravitev.

Zdravilo se ugonobi v pepel, iz katerega naj vznikne feniks.

Lekarnar zamenja svoj lepi videz za resničnega.

Oskrba še ni skrb zato, ker jo beseda vsebuje. Kakor človek hitro zboli, tudi skrb postane zlahka le gola oskrba. Kakor se zdravilo brez truda sprevrže v strup, tudi lekarnarja od trgovca loči le korak. Težja je obratna pot, zato ni čudno, da se rada obide. Marsikatero navadno blago se ima za zdravilo, trgovci pa bi od vseh reči najraje prodajali »zdravila«, ker vedo, da bi bolnik pokupil kar koli, le da bi bil zdrav.

Close Menu