Potica

Logika

Logika loči, kaj je objektivno prav in kaj narobe. Zato teorijo, ki se razhaja z resničnostjo, nemudoma zavrne kot pomanjkljiv model. Le lažna pamet se oklepa napačnega za vsako ceno. Zaradi slepe zaverovanosti v svoj prav žrtvuje ustvarjalnost in z več slepote se je kajpak okrni več. Z uporabo slepilnega trika »ubrani« sporno teorijo tako, da resničnost prilagodi razlagi. Tedaj predpostavke postanejo dejstva. Samovoljno sklepanje kajpak ni brez posledic. Denimo izjava: »Stvar X je slaba, saj obstaja razlog, daje takšna,« je lepa in prav, dokler nismo prikrajšani za njene koristi. Ali še huje. Izjava: »Stvar Y je dobra, saj obstaja razlog, da je takšna,« je prav tako lepa in prav, dokler ne izkusimo njene škode na lastni koži.

Domnevno slaba potica

Če neznanko X v prvi izmed pravkar omenjenih izjav zamenjamo s potico in za razlog navedemo vsebovani sladkor, dobimo obtožbo, ki pravi: » Potica je slaba, ker vsebuje škodljiv sladkor.« Sklep je sporen, saj je sladkor kot nadpomenka splošen argument, ki mu ne moremo pripisati nobene posamezne – niti slabe niti dobre – lastnosti. Le specifičen argument namreč lahko jasno pokaže na zvezo med vzrokom in posledico v stvarnem svetu, medtem ko splošen nima te moči. O vrednosti sladkorja lahko sodimo glede na njegovo obliko, enkratni in večkratni odmerek ter z ozirom na zdravstveni položaj njegovega uživalca. V nasprotnem primeru tvegamo, da se bomo odrekli sicer dobri potici brez pametnega razloga.

Domnevno dobra potica

Če neznanko Y v drugi izmed uvodoma omenjenih izjav prav tako zamenjamo s potico in se pri tem sklicujemo na njen okus, dobimo priporočilo, ki pravi: »Potica je dobra, ker je okusna.« Sklep je tokrat sporen zaradi pretiravanja, saj se lastnosti dobro in okusno ne prekrivata vedno in v vseh primerih. Pripeti se lahko, da izrekamo neupravičeno hvalo potici, ki vsebuje preveč sladkorja slabe oblike, povrhu pa še neprimernega odmerka za naš zdravstveni položaj, ki njegovo uporabo zaradi groženj zdravju odsvetuje.

Potica je prava stvar

Prava stvar se odlikuje kot upravičena, zaznavna, varna in uporabna celota. Najboljša stvar ima optimalno mero po zakonu mejne vrednosti. Vsaka manjša ali večja je od nje slabša. Skrajnosti se stikajo v najslabšem. S prazne mize ni kaj vzeti in prevelik kos kolača pogoltne nas. Dobra potica se sklada z namenom uporabe. To ni vsakdanja, temveč priložnostna jed, ki zvesto potrdi praznični dogodek s svojo bogato vsebino in prelestnim okusom. Če bi se naslajali s potico vsak dan, bi ji zmanjšali slastnost po zakonu mejne vrednosti. Prav mera ohrani sorazmerje med sladkim veseljem in koristjo. Po namenu upravičena, po vsebini mamljiva, a varna potica postane pomenljiva s pripravo. Zanjo je poleg pravih sestavin, dobre peči in kuharskih spretnosti potrebna tudi ljubezen do tistih, ki si bodo zaradi nje oblizovali prste.

Close Menu