Prav

Človek ima prav takrat in samo takrat, ko ima prav, v vseh drugih primerih pa ne. Resnici na ljubo – in ne iz katerega koli drugega privlačnega razloga – je treba to znova in znova odkrito povedati. Z navidezno pravilnostjo si namreč ni kaj koristnega začeti. Pustiti komu navidezni prav je sicer prikupen, a hkrati nevaren in nemalokrat poguben poklon. Brez koristi in škodljivo si je tudi navidezni prav prisvojiti. Tu ni izjeme niti za zmagovalce: najpametnejše med bistroumneži, najbogatejše med petičneži, najmočnejše med korenjaki, najlepše med lepotci, najtrdnejše osebe po značaju, najboljše po namenu in najprizadevnejše po dejanjih ter vse druge prvake tega sveta. Pravilu ne uideta niti pameten lekarnar niti izkušen bolnik. Prvi z zdravilom kaže pot od bolezni k zdravju in bi potemtakem moral imeti najbolj prav on. Drugi tako pravilnost kot nepravilnost zdravstvene odločitve izkusi prvi in to na lastni koži. Naloga je še težja, ker za dosego želenega zdravja morata imeti prav oba. Še zahtevnejša je v zdravstvenem trikotniku zdravnik-bolnik-farmacevt, kjer mora kot prvi svoj prav pokazati zdravnik. O skupnem prav vselej odloči najšibkejši člen, torej tisti posameznik, ki ima najmanj prav. Včasih pravilnost umanjka, ker je pot k zdravju zaradi nepredvidljivega naključja le pogojno zanesljiva. Zdravilo namreč utira pot do zdravja v zapletenem biološkem, psihološkem, duhovnem, socialnem pa nemara še kakšnem drugem bolnikovem svetu, kjer nikoli ne stopimo v isto reko dvakrat. Zavedanje o pomanjkljivosti zdravstvenega dogodka in njegov skrben nadzor sta zato nepogrešljiva koraka za dosego dobrih zdravstvenih izidov. Do zdravja ne vodijo le obetavna pričakovanja, temelječa na dosedanjem znanju, ki z določenim tveganjem napove, kako zelo imamo lahko prav vnaprej. O zdravju odloči tudi neljubo spoznanje o luknjah v taistem znanju, ki nas pusti na cedilu vsakič, ko se znajdemo nepripravljeni na spolzkih tleh. Znanje brez spoznanja je ranljivo. Spoznanje je zdravilen obliž za pomanjkljivo znanje, zato je preverjanje zdravstvenih izidov smiselno. Tako farmacevtska skrb z zdravili kot druge zdravstvene skrbi z drugimi zdravstvenimi sredstvi zahtevajo, da zdravstveni izvajalec in bolnik sprejmeta odločitve v deloma negotovih okoliščinah. V praksi je med 10 do 30 odstotkov bolnikovih izidov negativnih, zato se mora zdravstveno osebje s strokovno in etično držo dovolj učinkovito spoprijeti z slabimi zdravstvenimi izidi. Ti so nova zdravstvena težava, ki se razreši z dodatnim ukrepom. Farmacevtska skrb upošteva, da je pot od bolezni k zdravju redkokdaj premočrtna. Da bi sistematično obvladala zdravstveni dogodek, preudarno ocenjuje bolnikov položaj in ukrepa, da bi preprečila poslabšanje tega položaja, ga ohranila ali izboljšala. Skratka, v zdravstvenem procesu je dovolj priložnosti za vsakega udeleženca, da ima kdaj prav. Čim večkrat, tem boljše. Zaradi skupnega prav, ki edini kaj velja.

Close Menu