Sv. Hildegarda na Slovenskem knjižnem sejmu

Starodavna sv. Hildegarda, nemška opatinja, imenovana tudi čudo 12. stoletja, je še danes odmevno ime v svetu zdravilstva.

O zdravilstvu sv. Hildegarde sta govorila prevajalka Alenka Lobnik in farmacevt Janez Špringer.

Sv. Hildegarda (1098–1179) spada med prve nemške naravoslovke in zdravnice ter razbija mit, da so bile srednjeveške ženske zaprte med štiri stene. Hildegardo sta nam na Družininem kulinarfestu na Knjižnem sejmu v Ljubljani v soboto, 30. novembra, približala urednica Alenka Lobnik in pisec spremne besede priročnika z naslovom Hildegardino zdravilstvo od A do Ž, izdala ga je je založba Družina, farmacevt Janez Špringer.

Bila je karizmatična, brez dlake na jeziku

Najprej je prevajalka Alenka Lobnik predstavila sv. Hildegardo, ki jo je kljub njenemu vplivu šele (nemški) papež Benedikt XVI. leta 2012 razglasil za svetnico. Bila je karizmatična, brez dlake na jeziku, imela je tudi videnja. Od kod njeno izjemno znanje? Poznala je dotedanjo literaturo, vse od antične naprej, okoli samostanov pa so bili bogati zeliščni vrtovi.

Zdravila so izhodišče za zdravljenje

Farmacevt Janez Špringer je umestil zdravljenje sv. Hildegarde v zdravljenje nasploh. Če se hočemo pogovarjati o zdravljenju, moramo najprej ugotoviti kaj je logos zdravljenja. V zdravljenju moramo uvideti duha. Do tega logosa pridemo v treh korakih.

Poudaril je, da so zdravila izhodišče za zdravljenje. Z njimi dosežemo kvečjemu odsotnost bolezni, če se pa hočemo dokopati do zdravja, se moramo potruditi predvsem kot naravna bitja, naklonjena življenju.

Najbolj naravno bomo ravnali, če bomo pred katerim koli zdravljenjem odgovorili na štiri vprašanja.

1. Kaj vemo?
2. Kaj hočemo?
3. Česa nočemo?
4. Kaj naj storimo?

Le z odgovori na ta vprašanja lahko prevzamemo odgovornost za zdravljenje. Brez te zavzetosti, prevzemanja odgovornosti za zdravljenje tudi ozdravitve ni.

Naklonjenost, ki jo izkažemo življenju

Na vprašanje, kako bi se tega lotila sv. Hildegarda, je odgovoril, da predvideva, da bi ravnala nekako takole. Vprašala bi se, ali imamo na voljo zrak, ogenj, vodo in zemljo. Verjetno bi odgovorila, da imamo, in ker jih imamo, vse te štiri elemente povežimo s petim ter popeljimo bolnika na pot ozdravitve. Peti element je naklonjenost, ki jo izkažemo življenju.

Če mislimo zares, smemo petemu elementu reči tudi ljubezen. Ljubezen premaga vse, to je logos vsakršnega zdravljenja, tako sv. Hildegarde pred 900 leti, kot danes.

Farmacevt Janez Špringer je umestil zdravljenje sv. Hildegarde v zdravljenje nasploh.

Kakšna so zdravila po svoji naravi

Ko imamo logos zdravljenja, se lahko začnemo pogovarjati o zdravilu. Vprašamo se, kakšna so zdravila po svoji naravi. Ali so alopatska, kjer se različno spopade z različnim, kjer je odmerek v odnosu do učinkovitosti takšen, da večji odmerek pomeni večjo učinkovitost.

Zdravila so lahko homeopatska, kjer se enako spopade z enakim, manjši odmerek ima večjo učinkovitost, oba sta v obratnem sorazmerju. Bolj razredčena zdravila imajo večjo potenco. Niso predmet uradne medicine, niti Hildegardinega zdravilstva in so v njeni knjigi bežno omenjena.

Tretje je placebo, ki je druga plat zdravila, tu odmerek ne vpliva na učinkovitost, ta je neodvisna od odmerka. Pri placebu lahko odmerek doda učinek ali pa mu ga odvzame. Dobrodošel je vedno odkrit placebo, kjer učinkovitost zdravljenja zrcali dober terapevtski odnos. Tega pa je znala vzpostaviti tudi sv. Hildegarda.

Uradna medicina priznava le alopatska zdravila, vendar upošteva placebo. Dodal je, da so tudi Hildegardina zdravila alopatska, tudi tu se različno spopade z različnim in je učinkovitost alopatskih zdravil sorazmerna z odmerkom. V terapevtskem oknu ima večji odmerek alopatskega zdravila večji učinek.

Naravno je, da zdravila niso čudeži

Farmacevt Janez Špringer se je vpraša,l kaj je za zdravilo značilno, katere lastnosti ga opredeljujejo? Štiri lastnosti, dobimo jih kot odgovore na prej zastavljena vprašanja. Prva neobhodna lastnost je indikacija, druga učinkovitost, tretja je varnost, četrta pa izvedljivost. Če katera koli od njih umanjka, je vrednost zdravila enaka nič. Najšibkejši člen vedno odloča o končnem izidu. To velja tako za Hildegardina zdravila, kot za katero koli zdravilo danes.

Ko vemo kakšno zdravilo moramo imeti, lahko pogledamo, kako se z njim doseže terapevtski cilj. Naravno je, da zdravila niso čudeži. Naravno pa je tudi, da pri zdravljenju uporabimo optimalna zdravila, ki so na voljo, ker se z njimi najbolj približamo terapevtskemu cilju.

Zdravila ne smemo spregledati, moramo imeti razlog zanj (indikacijo), prav tako pa ga ne smemo niti preceniti niti podceniti. Ne smemo preceniti njegove učinkovitosti niti podceniti nevarnosti, ki jo zdravilo lahko prinaša.

Pri samozdravljenju pogosto naredimo prav to, spregledamo indikacijo zdravila, precenimo njegovo učinkovitost ali podcenimo nevarnost in zdravljenje kar izvedemo. Tako zgrešimo cilj, to pomeni, da je rezultat takšnega zdravljenja ničen ali celo negativen.

Sv. Hildegarda ne podaja navodil za bolnika, ampak izhodišča za terapevta

Ko se zavedamo, na kaj vse moramo misliti, ko se zdravimo, lahko spregovorimo tudi o Hildegardini zdravilski zakladnici od A do Ž. V tej knjigi je mnogo nasvetov, kako se naj lotimo določenega zdravljenja. Vendar to niso navodila za bolnika, ampak izhodišča za terapevta, ki ima na voljo (ne)zdravilsko zakladnico izpred 900 let. Zdravilska zakladnica, ki jo imajo na voljo terapevti danes pa je širša in se seveda mora upoštevati, zakaj? Zato, saj je vendar bolnik vselej v središču pozornosti, ne pa terapevt s svojim zdravilom. Zato si bolnik zasluži največ.

Pri lažjih oblikah zdravstvenih težav smo lahko terapevti tudi sami, ampak tudi tedaj samo s pomočjo dejanskih zdravil. Izdelki, ki se razglašajo kot zdravila, morajo biti tudi priglašeni kot zdravila. Ali kot zeliščna zdravila oziroma tradicionalna zdravila. Z namenom seveda, da ne posegamo po pripravkih sumljive vrednosti. To ni kaprica, to je v prid bolniku, ki ga naj zdravimo s kakovostnim zdravilom.

Če to upoštevamo, potem dobi skrbni prevod Hildegardine knjige v slovenščino svoj smisel.

Pri zdravljenju vedno uporabimo dvoje: optimalno zdravilo in terapevtsko zavzetost

Farmacevt Janez Špringer je v povzetku predavanja poudaril, da pri zdravljenju vedno uporabimo dvoje: optimalno zdravilo in terapevtsko zavzetost, optimalno zdravilo, da dosežemo odsotnost bolezni ter terapevtsko zavzetost, da se dotaknemo zdravja. To temeljno sporočilo je razbrati tudi v zdravilstvu sv. Hildegarde in zasluži si, je dejal, da to pohvalo zaključimo z mislijo: »Če je zdravilo beseda, potem je njen pomen v stavku, kjer bolnik postane zdrav, terapevt pa vreden svojega imena.«

Close Menu